ZAČELO SE JE ŽE VELIKO PREJ……
KRATKA ZGODOVINA HRVATINSKEGA OBMOČJA
Miljski hribi so s Hrvatini in drugimi obmejnimi naselji septembra 1947, s formiranjem Svobodnega tržaskega ozemlja (STO) – cone A in cone B, ostali v coni A pod zavezniško upravo.
Oktobra 1953 so zavezniki ukinili svojo vojaško upravo in umaknili oborožene sile, upravo cone A pa samovoljno prepustili italijanski vladi. S tem so se razmere zaradi tržaške krize še bolj zaostrile in se začele razpletati februarja 1954 s pogajanji v Londonu.
Hrvatini so bili priključeni Sloveniji 5. oktobra 1954 po podpisu Londonskega memoranduma, ki je ukinil STO in popravil meje med Italijo in Jugoslavijo. Mnogo domačinov se je tedaj odselilo v Italijo in za seboj pustilo razdejane in opustošene domove. V zasilno urejene in obnovljene domove so se vselili novi Ijudje – priseljeni delavci in kadri, potrebni za novo nastajajočo tovarno TOMOS v Kopru.
PROSTOVOLJNO GASILSKO DRUŠTVO HRVATINI
Prostovoljno gasilsko društvo Hrvatini je bilo ustanovljeno iz takratnih vaških potreb. Stanovanjski fond je bil pretežno star in požarno visoko ogrožen. Cestne povezave s takratno občino so bile neurejene in izredno slabe. Telefonske povezave ni bilo. Najbližja mobilna gasilska enota je bila Gasilska enota v Kopru, ki je do morebitnega požarišča potrebovala najmanj pol ure, kar je bilo za uspešno gašenje prepozno. Tem ugotovitvam priseljenih gasilcev, pod vodstvom Jožeta Volmuta, so prisluhnili tudi drugi krajani.
Krajevna organizacija SZDL je leta 1955 imenovala pripravljalni odbor za ustanovitev Prostovoljnega gasilskega društva Hrvatini, v katerem so sodelovali: VoImut Jože, Mandl Anton, Logar Stanko, Marinič Miran in Fajfar Franc. V prvi polovici leta 1956 je odbor zbral potrebno število članov in potrebno gradivo za ustanovitev društva.
Ustanovni člani društva Božič Marino, Fontanot Nelo, Goljevšček Alojz, Humar Anton, Lah Viktor, Logar Stanko, Mandl Anton, Marinič Franc, Marinič Miran, Milavec Alojz, Pregarc Peter, Škrjanc Miro, Ušaj Marjan in Volmut Jože so 9. junija 1956 sklicali ustanovni občni zbor in ustanovili »Prostovoljno gasilsko društvo Hrvatini«.
Poleg ustanovnih članov društva so na zboru sodelovali še: predsednik Krajevnega ljudskega odbora Hrvatini Hrvatin Jože, predsednik Krajevnega odbora SZDL Hrvatini Lileg Vinko, predstavnik Okrajne gasilske zveze Koper Kačič Avrelij, poveljnik poklicnih gasilcev Koper Hlede Ciril, predstavnik OGZ Maribor in GD Fram Volmut Ludvik.
Občni zbor je sprejel društveni pravilnik in odločil, da bo ime društva »Prostovoljno gasilsko društvo Hrvatini« ter izvolil prve organe društva.
V prvi upravni odbor so bili izvoljeni:
predsednik Marinič Miran
poveljnik Volmut Jože
podpoveljnik Mandl Anton
tajnik Milavec Anton
blagajnik Humar Anton
gospodar Fajfar Franc
prosvetar Logar Stanko
V prvi nadzorni odbor so bili izvoljeni:
predsednik Ušaj Marjan
član Škrjanc Miro
član Korsič Rafael
Na ustanovnem občnem zboru je bil med drugimi sprejet sklep, da se bodo vsi člani društva strokovno usposobili za operativne naloge, pridobili čim več potrebne opreme in si do prve obletnice uredili društveni dom.
Za ustanovitev društva ni bilo težav, v njegovo prihodnost pa ni nihče verjel. Še ne pripravljeno in brez opreme je društvo 31. avgusta 1956 presenetil požar gostilne v Hrvatinih. Ljudi so reševali z navadnimi lestvami, gasili pa z verižnim podajanjem veder. Pri gašenju so gasilcem pomagali bližnji prebivalci in s skupnimi močmi preprečili, da bi se požar razširil na sosednjo stavbo. Ko je štiri ure po nastanku požara, prispela Poklicna gasilska enota iz Kopra, je bila akcija praktično že končana. Upravičenost obstoja društva je bila potrjena. Okrajna gasilska zveza Koper je nekaj dni po uspeli akciji društvu dodelila:
10 kompletov letnih delovnih oblek
1 hidrantni nastavek »C« s ključem
7 kolobarjev že rabljenih »C« cevi
1 ročnik »C«
1 že rabljeno kljukasto lestev in
1 ročno sireno.
Ob tem se je društvo srečalo s problemom hranjenja opreme. Osebno opremo so člani hranili doma, društveno opremo pa so selili iz prostora v prostor.
Leta 1957, ob 1.obletnici delovanja, je društvo odprlo svoj dom – orodišče in razvilo društveni prapor (dne 9.6.1957) . Pri urejanju in otvoritvi doma je pomagala tovarna TOMOS in prevzela pokroviteljstvo nad društvom.
Ko je društvo z lastno opremo pričelo z vajami, se je članstvo v društvu hitro povečalo. Že po prvem letu delovanja je imelo dve moški in eno žensko desetino.
Z aktivnostjo članstva in s pomočjo krajanov ter drugih dobrotnikov je društvo ob prvi obletnici uniformiralo vse svoje člane. Tedanja Komunalna banka Koper je društvu ob tej priložnosti kupila prvo črpalko TMZ.
Gasilski dom in lastna oprema sta nudila nove možnosti za društveni razvoj. Vrstile so se številne akcije, ob teh pa se je vedno občutilo, da društvo nima lastnega prevoznega sredstva. Na pomoč jim je ponovno priskočila tovarna TOMOS, tako da so lahko v popoldanskem in nočnem času, če je bilo potrebno, poklicali na pomoč delavski avtobus tovarne.
Bližala se je 5. obletnica delovanja. Da bi bilo društvo bolj mobilno, je od tovarne TOMOS dobilo v uporabo rabljeno servisno vozilo Furgon – FIAT 1100 pod pogojem, da z njim upravlja njihov voznik. Čas uporabe vozila tako ni bil več omejen na popoldanske in nočne ure.
5. obletnico delovanja je društvo praznovalo leta 1962. Organiziralo je prvo večjo vajo, v kateri so sodelovali društvi Piran in Izola, Poklicna gasilska enota Koper in kot gostje člani PGD Fram. Prvič so s svojo vajo nastopili tudi pionirji.
Decembra 1962 se je društvo udeležilo akcije gašenja in reševanja bolnikov iz koprske bolnišnice, gašenja požara večje stavbe (prostori embalažnega servisa) in skladišča podjetja »Stil« ob stari bolnici v Kopru.
Gasilce so alarmirali z ročno sireno in osebnim klicanjem. Električno sireno so dobili šele leta 1963, montirali so jo na tedanji gasilski dom in s tem povečali odzivnost članstva. Ta je prišla še posebej do izraza v zimi 1965/66 ob izredno velikem številu travniških in gozdnih požarov ob železniški progi Divača–Pula, ki so jih povzročale parne lokomotive in v drugih predelih slovenske Istre ob požarih, ki so jih povzročali ljudje.
Povečana požarna aktivnost v zimskem obdobju pa je proti pričakovanju botrovala povečanju števila članov, tako da se je lahko pripravila nova, povsem pomlajena desetina.
Ob 10. obletnici delovanja društva je tovarna TOMOS društvu tudi formalno prodala Furgon – FIAT 1100, ki ga je društvo uporabljalo že nekaj let. Člani so vozilo predelali v gasilsko in preuredili vhod v orodišče, da so ga lahko garažirali. Z lastnim prevoznim sredstvom je bilo društvo močnejše. Dotedanje aktivnosti so člane izučile, da morajo biti jeseni pripravljeni na morebitno črpanje vode iz kletnih prostorov in skladišč; v sušnih obdobjih, pozimi v burji in poleti v največji vročini, pa so jih čakali travniški in gozdni požari.
Leta 1970 je društvo, skupaj s poklicno gasilsko enoto Koper ter gasilskimi društvi Dekani, Izola, Piran in Sečovlje, sodelovalo pri gašenju bombaža v skladišču LUKE Koper .
Številne akcije in vključevanje novih članov so terjale dodatno opremo, sredstev zanjo pa ni bilo. Društvu je tudi tokrat na pomoč priskočila tovarna TOMOS. Kupila je 15 kompletov delovnih oblek, več kot 100 m novih cevi, za črpanje vode pa je dala na testni preizkus motorno črpalko do odpisa njene vrednosti.
Kriza v opremi je bila tudi v ostalih obalnih gasilskih društvih. Leta 1974 so se preko civilne zaščite pridobila dodatna sredstva. Medobčinska GZ je tedaj društvu dodelila terensko vozilo UAZ in novo motorno črpalko »Rosenbauer« – kapacitete 800 l/min, s pripadajočo opremo.
Že jeseni istega leta je neurje z močnim nalivom poplavilo prostore v bolnici Ankaran, še bolj pa je prizadelo skladiščne prostore ter glavno transformatorsko postajo v tovarni TOMOS. Društvo je uspešno posredovalo na obeh objektih.
20. jubilej je potekal pod pokroviteljstvom TOMOS-a. Izdelali so zaprto prikolico za motorno brizgalno in pripadajočo opremo in jo društvu predali ob praznovanju jubileja.
Praznovanje 20. obletnice (junij 1976) je bilo pomembno tudi zato, ker so na vaji ob tej priložnosti sodelovala vsa takratna obalna gasilska društva, med njimi tudi tri novo ustanovljena: PGD Movraž, PGD Slovensko Gračišče in PGD Babiči. Pri ustanavljanju teh društev, na požarno najbolj ogroženih predelih občine, je društvo Hrvatini aktivno sodelovalo. Člani in društvo kot celota so s svojim delom tudi pozneje prispevali velik delež k razvoju prostovoljnega gasilstva na slovenski obali.
Nastopilo je leto 1976, leto potresov v Posočju. Društvo je bilo prvo, ki je samo organiziralo tridnevno akcijo v vaseh Ladra in Smast pri Kobaridu ter vaščanom pomagalo reševati premoženje. Skupaj z drugimi obalnimi gasilci so tega leta pomagali tudi v Kobaridu. Ob potresu leta 1999 so pomagali v Čezsoči pri Bovcu.
Ob razvijanju aktivnosti je rasla potreba po popolnejši opremi. Toda kam z njo? Prostorska stiska je bila povod za to, da je društvo oktobra 1977 sklenilo zgraditi nov gasilski dom.
Imenovali so komisijo v sestavi: Kramar Aldo, Fontanot Nelo, Volmut Jože, Banko Zdravko in Veber Janko. Njena naloga je bila poiskati primeren načrt in pripraviti potrebno dokumentacijo za gradnjo doma.
Temeljni kamen za izgradnjo novega gasilskega doma so položili 29. novembra 1979 in pričeli z njegovo gradnjo. Ob položitvi temeljnega kamna za gradnjo novega gasilskega domaje bila podpisana listina o pobratenja treh društev so PGD Hrvatini, PGD Fram in PGD Hotinja vasi.
Gradnja gasilskega doma je zahtevala veliko volje in požrtvovalnosti. Dom so gradili člani in krajani pretežno s prostovoljnim delom in lastnimi prispevki. Obalna požarna skupnost je prispevala finančna sredstva v višini ene tretjine vrednosti gasilskega doma (3.730.000 din). V okviru svojih možnosti jim je materialno in moralno pomagala tudi Obalna gasilska zveza.
Opravljenih je bilo 12.250 udarniških ur. Ob praznovanju 25-letnice, dne 4. julija 1981, je društvo odprlo nov gasilski dom.
Leta 1981 so sodelovali v večji akciji gašenja v LUKI, kjer so se obalni gasilci, kar 23 ur borili z ognjem. Naslednje leto pa so sodelovali pri gašenju požara na stanovanjskem objektu v Bertokih, kjer je zgorelo 5 stanovanj.
Njihove aktivnosti so okronala priznanja v obliki novega kombiniranega vozila TAM 125T10 leta 1981 in nove motorne brizgalne »ZIGLER« – kapacitete 1600 l/min, na dan gasilcev leta 1985, leta 1991 pa so dobili še rabljen kombi za prevoz moštva.
Tudi vsa naslednja leta so se odzivali klicu na pomoč. Gasili in reševali so na večjih in manjših požarih v naravnem okolju in vaseh, ter sodelovali na drugih večjih požarih. Leta 1992 so skupaj z Gasilsko brigado in gasilskim društvom Dekani gasili gorečo cisterno pri Sv. Nedelji. Septembra 2000 so sodelovali pri gašenju požara v podjetju DAR, decembra 2001 na ladji ATLANTIC STAR v Ladjedelnici Izola in na Silvestrovo 2002–2003 pri požaru v skladišču rezervnih delov tovarne TOMOS.
Leta 1996 ob praznovanju 40. obletnice so prejeli Gasilsko odlikovanje llI.stopnje.
Leta 2001 smo v izboru PRIMORSKIH NOVIC za „NAJ“ prostovolno gasilsko društvo dosegli 1. mesto in za nagrado dobili 20 zaščitnih čelad.
21.04.2006 smo prevzeli novo gasilsko vozilo GVC 16/25, znamke mercedez benz – Atego 1328 AF/3610/4×4 prirejeni za gašenje požarov, intervencijah ob elementarnih nesrečah in nesrečah na cesti. Predsednik društeva Banko Zdravko je sprejel ključ novega vozila od direktorja podjetja Varkar Alojza Lašiča. Svojo novo pridobitev smo najprej predstavili pobratem društvu v Hotinji vasi pri Mariboru. Zvečer pa nas je na domačem dvorišču v Hrvatinih pričakala množica ljudi s predstavniki KS, ki so v čast novi pridobitvi, pripravili manjši ognjemet. Vozilo je bilo svečano prevzeto ob 60. obletnici društva.
Nastopi z lestvami:
Člani društva so ob 100-letnici slovenskega gasilstva, 26. septembra 1969, v Metliki nastopili v skupni vaji primorskih gasilcev »Prostostoječa lestev«. S podobno skupno vajo primorskih gasilcev so nastopili tudi na zaključni prireditvi X. kongresa GZS v Mariboru, 24. junija 1984. Z vajo »Prostostoječa lestev« so člani društva nastopili tudi maja 1987 v Trstu (Piazza Unita), na zaključni prireditvi, ob I. kongresu prostovoljnih gasilcev dežele Furlanije Julijske krajine.
Člani PGD Hrvatini in člani GD Čmi kal – teritorialne enote Dol, pozneje GD Dol, so se leta 1988 pripravili za nastop z vajo »Pahljača«. V vaji je sodelovalo 10 gasilcev iz Hrvatinov in 13 iz TE Dol. Z novo vajo so prvič nastopili na zaključni prireditvi XI. kongresa GZS v Celju, 18. junija 1988.
Vajo »Pahljača« sta društvi ponovili na zaključni prireditvi XIII. kongresa GZS v Sežani 31. maja 1998, v skupni vaji »Pahljača« in »Prostostoječa lestev«.
Oktobra 1998, ko je PGD Piran praznovalo 110-letnico ustanovitve društva, je na zaključni slovesnosti sledil nastop vaje »Pahljača«.
Vodstveni kader društva (od ustanovitve leta 1956 do 2013)
Predsedniki od ustanovitve dalje:
Marinič Miran
Mandl Anton
Kranjc Franc
Birsa Zdravko
Erhatič Franc
Fontanot Nelo
Gec Alojz
Banko Zdravko
Kramar Leonida
Poveljniki od ustanovitve dalje:
Volmut Jože
Nežič Dinko
Kramar Aldo
Banko Franc
Sašo Birsa